Solinarski praznik ob sv. Jerneju je poklon prostoru, ljudem in soli, ki je skozi stoletja narekovala zgodbo našega območja

Morje, sonce in veter so rodili kristale soli, ki so davno pred prihodom človeka ujeti ostajali v blatu in vdolbinah kamnov. Prva ustna poročila o piranskih solinah segajo v davno leto 804, ko so jih omenjali poslanci Karla Velikega na srečanju v Rižani. Prvi pisni zapisi o Sečoveljskih solinah pa segajo v 13. stoletje, kjer jih najdemo v dokumentih, povezanih z Beneško republiko. V tem času so soline že predstavljale pomemben vir soli za celotno območje severnega Jadrana.
Soline so bile prepletene s kanali za napajanje solnih polj (fondov), ki so se imenovali po solinarskih družinah in svetnikih. Najemniki fondov so se na pomlad, ob godu sv. Jurija, z družinami selili v svoje druge domove v soline - kamnitih hiš je bilo v sečoveljskih solinah več kot 400, par deset še v Fazanu v Luciji in v Strunjanu. S trudom in potrpežljivostjo so solinarji pobirali sol vse do goda sv. Jerneja konec avgusta, ko se je sezona zaključila.
Danes se te selitve ne dogajajo več, a njihovo zgodbo obujamo z razgibanim programom praznika, ki ohranja spomin na ta poseben življenjski ritem.