Duet Silence (sestavljata ga Primož Hladnik in Boris Benko) je doslej izdal pet albumov: Ma non troppo (1997), Unlike a Virgin (1999), Vain – a Tribute to a Ghost (2004), dvojno ploščo Key Silence (2006) in Musical Accompaniment for the End of the World (2012).

 Silence sta doslej napisala glasbo za več kot 40 gledaliških, lutkovnih in plesnih predstav. Za seboj imata številna sodelovanja s priznanimi režiserji, kot so Tomaž Pandur, Aleksandar Popovski, Matjaž Berger, Matjaž Pograjc in Primož Ekart. Doslej sta izdala štiri albume z gledališko glasbo: Maison des rendez-vous (2003), Veronika (2005), Ljubezen na smrt (2007) in dvojno ploščo z glasbo iz Pandurjevih predstav Barok in Kaligula, The Passion of the Cold (2008). Slednja je leta 2011 izšla tudi v obliki notnega zapisa.

 Duet redno sodeluje s skupino Laibach. Leta 2006 je duet napisal in produciral Volk (2006), sedmi album skupine Laibach. Leta 2015 sta Laibach in Silence postali prvi zahodni zasedbi, ki sta nastopili v Severni Koreji. Duet je za gostovanje priredil skladbe iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki so izšle leta 2018 na plošči Sound of Music.

 Duet piše tudi za film. Sodeloval je pri Slovenki (2009), Projektu: rak (2013) in Nočnem življenju (2016) Damjana Kozoleta ter Zgodovini ljubezni (2019) Sonje Prosenc.

Več informacij o duetu:

www.silence-zone.org

Ko se mrak zgosti v noč in se razpršeni v stotine opravkov ter med tisoče ljudi končno pogreznete vase in iztrgate iz žrela ponorelega sveta čas zase, naj se oglasi Nokturno žlahtnih duš Vite Mavrič. Ker Vita noče prav nič od vas, ker ne poje, da bi ugajala in ker bi ji ugajalo. Vita poje, ker zapeta zgodba seže dlje in globlje od le izrečenih besed. Vita poje, kar morajo slišati svet in ljudje, preden povsem pozabijo nase. Poje povsem vsakodnevne zgodbe, v katerih se ljudje zaradi njene občutene izvedbe zavedo lepote in dragocenosti lastnih življenj. Poje iz spoštovanja do vseh življenj in ljubezni do lepega, ki je hkrati dobro. Poje, kar se ne da ali ne sme izreči. Poje, ko drugi utihnejo, da se njihovo življenje ne ustavi. Poje, ker so prava prijateljstva brezčasna.

 Zato Vita v tem nizu preobilja lepega teh žlahtnih duš ne obuja samo prijateljstev, temveč jasno kaže na brezčasnost njihovih pesmi in univerzalnost zgodb. In to tako odlično, kot da niso že tisočkrat slišane, neštetokrat povedane zgodbe iz časov, ko je imel svet čas za rast slehernega čustva in njegovo mehko minevanje. Ko sta bila žalost in veselje enako opojna in ne le hipno nelagodje ali ugodje, ki se ga je treba otresti za večjo produktivnost vsakdanjosti.

 Vitin koncert ni lahkotno pogrevanje starih šlagerjev v imenu nostalgije. Nasprotno, je vrhunski glasbeni izdelek, ki zahteva pozornost pri poslušanju, dokler vas nezavedno ne odnese tok Vitinega glasu, dokler vas skozi Nokturno žlahtnih duš ne odnese v slasti in bolečine vaših lastnih življenj.

 Avtorski izbor iz celovitega opusa je pri Viti vedno odraz popolnega poznavanja avtorja, vseh njegovih del, in glasbenih pristopov. Vedno ustvari novo zgodbo, ki jo pripoveduje na svoj način ter s tem predstavi avtorja, kot ga ne poznamo. Njeni projekti so edinstveni, polni, vsebinsko, glasbeno, gledališko-scensko  zaokroženi.

 Vabljeni na vrhunski glasbeni večer, na sprehod skozi minljivost časa in brezčasnost uglasbene poezije z eno od najvidnejših in najpomembnejših slovenskih šansonjerk, Vito Mavrič!

Vita Mavrič že več kot trideset let izvaja svoje avtorske projekte in z njimi gostuje tako doma kot v tujini. S svojimi glasbenimi projekti je nastopala v Brechtovi hiši in teatru Tipi am Kanzleramt v Berlinu, na festivalu glasbenih gledališč v Brnu, v teatru Diligentia v Haagu, znamenitem kabaretnem gledališču Theater Akzent na Dunaju, Werkraumtheatru v Gradcu in Künstlerhaus v Münchnu. S projektom Šlagerji in pesmi iz zapora Vitomila Zupana pa v Pragi, Budimpešti, Parizu (v teatru Patronage Laïque Jules Vallès) in na Dunaju. Je prejemnica Ježkove in Župančičeve nagrade, nagrade Mesta Ljubljana, filmske nagrade ibis za najboljšo glavno žensko vlogo v zadnjem jugoslovanskem filmu Belle Epoque (posnetem v Sarajevu tik pred začetkom balkanske vojne), za katerega je glasbo napisal prav Arsen Dedić, Viktorja za posebne dosežke in vrsto drugih medijskih priznanj. Med slovenskim občinstvom je obudila zanimanje za šanson, slovensko uglasbeno poezijo, povzdignila raven besede in glasbe ter razvila prepoznavni blagovni znamki mednarodnega festivala La vie en rose in Café Teater, ki ga je kot umetniška vodja vodila dvajset let. Vsekakor je s svojo predanostjo začrtala pot in pustila neizbrisen pečat razvoju šansona na Slovenskem kot tudi specifični zvrsti glasbenega gledališča.