Iskanje ključne besede

NOVOLETNI GALA KONCERT »Moje špansko srce«

30.12. - 31.12.

A

Glavna dvorana

ob 19:30

Koncert

A

PRENESITE SI KONCERTNI LIST 

Orkester Slovenske filharmonije

 

Dirigent: Jonathan Stockhammer

Solista:
Dan Zhu, violina
Rocío Bazán, pevka flamenka

 

Koncertni mojster: Miran Kolbl

 

Program:

Manuel de Falla: Začarana ljubezen, baletna različica
            Uvod in prizor–V votlini. Noč
            Pesem o ljubezenski bolečini
            Duh–Ples groze
            Čarobni krog. Ribičeva romanca–Opolnoči. Uroki
            Obredni ples ognja (Za odganjanje zlih duhov)–Prizor
            Pesem neumnega ognja
            Pantomima
            Ples ljubezenske igre
            Finale. Zvonovi ob zori

 

Franz Waxman: Fantazija Carmen

Chick Corea, prir. Emilio Solla:
Armandova rumba

Chick Corea, prir. Emilio Solla:
Španija

 

V ustvarjalnem opusu ene osrednjih osebnosti španske glasbe 20. stoletja Manuela de Falle (1876–1946) lahko najdemo različne vplive, od romantične ideje nacionalne kompozicijske šole in moderne, francoske občutljivosti (zlasti Debussyja) do neoklasicizma z značilnimi potezami aluzije in parodije. Balet Začarana ljubezen (1915) je skladatelj napisal po libretu Maríe de la O Lejárraga García. Tudi v tem delu je poskušal umetnostno glasbo združiti z izrazitimi andaluzijskimi potezami, v tej zmesi pa je še posebej izpostavljena tradicionalna romska glasba. Nekateri kritiki so ob prvih izvedbah skladatelju očitali preveliko dovzetnost za tuje vplive in »obsedenost s sodobno francosko šolo«, kar naj bi bil razlog, da baletu pri občinstvu ni uspelo vzbuditi pristnega španskega razpoloženja. Podobni napadi, ki izvirajo predvsem iz španske zgodovinske težnje po izolacionizmu, so de Fallo spremljali vso kariero. Začarana ljubezen pripoveduje zgodbo o vdovi Candeli, ki jo kljub ljubezni do moškega z imenom Carmelo preganja duh njenega pokojnega moža, s katerim pleše vsako noč. V domači vasi jo imajo za noro, po pogovoru z vaškimi ženami pa ugotovi, da ji je bil mož nezvest z žensko po imenu Lucía. Candela in Carmelo poskušata pregnati duha z ritualnim plesom, vendar jima ne uspe. Nazadnje v ritual zvabita Lucío, ki jo duh vzame. Od zdaj naprej lahko zaljubljenca končno uživata v svoji ljubezni.

Skladatelj nemškega rodu Franz Waxman (1906–1967) je poklicno pot začel v bančništvu, preden je študiral glasbo v Dresdnu in Berlinu. Nekaj časa se je preživljal z igranjem klavirja v nočnih klubih, leta 1929 pa je za nemško filmsko podjetje UFA ustvaril glasbeno podlago za Modrega angela. Uspeh filma mu je leta 1934 utrl pot v Los Angeles, kjer je s svojim romantičnim slogom in darom za melodijo postal ena ključnih glasbenih osebnosti zlate dobe Hollywooda. Njegova prva izvirna glasba za Frankensteinovo nevesto (1935) je vplivala na žanr grozljivk, temu pa so sledile uspešne zvočne podlage za filme, kot so Pogumni kapitani (1937), Rebeka (1940) in Nunina zgodba (1959). Vsega skupaj je sodeloval pri 144 filmih, prislužil si je 12 nominacij za oskarja, ki ga je dvakrat osvojil, in sicer za filma Bulvar somraka (1950) in Mesto pod soncem (1951). Od Waxmanovih koncertnih del sta najpomembnejši cikel samospevov Pesmi Terezin in oratorij Jozue. Njegovo najbolj znano delo je Fantazija Carmen, briljantna virtuozna skladba za violino in orkester, prvotno mišljena kot del zvočne podlage za film Humoreska (1947), ki temelji na temah iz slavne Bizeteve opere.

Ameriški glasbenik, skladatelj in vodja številnih zasedb Chick Corea (1941–2021) velja za enega izmed najpomembnejših jazzovskih pianistov po Johnu Coltranu. V kategorijah jazz glasbe ima največ osvojenih nagrad grammy (27), nominiran je bil kar 72-krat, njegovo ploščo Now He Sings, Now He Sobs pa je Grammyjeva dvorana slavnih vključila na svoj seznam najpomembnejših albumov 20. stoletja. Začetek njegove ustvarjalne poti je zakoreninjen v tradiciji bebop glasbe, ko pa se je leta 1968 pridružil zasedbi pionirja cool jazza Milesa Davisa, je z njo vplival za razvoj in popularizacijo nove, eklektične glasbene zvrsti – jazz fusion. Tri leta pozneje je ustanovil svojo jazz fusion skupino Return to Forever, za katero so značilni močno poudarjeni latinski ritmi in razsežne romantične melodije. V osemdesetih letih je vodil Chick Corea Elektric Band, ukvarjati pa se je začel tudi s klasično glasbo in tako je denimo v devetdesetih letih z dirigentom Nikolausom Harnoncourtom in pianistom Friedrichom Guldo posnel številne klavirske koncerte Wolfganga Amadeusa Mozarta. Corea je do konca življenja ostal zavezan raziskovanju različnih glasbeni zvrsti ter je sodeloval z raznovrstnimi glasbeniki in zasedbami. Več njegovih skladb je vstopilo v jazzovski repertoar standardov, vključno s Španijo s plošče Light as a Feather (1971) in Armandovo rumbo z albuma My Spanish Heart (1976), ki imata značilne latinske ritme in rapsodičen značaj.

 

Jan Prepadnik

 

Slovenska filharmonija se skupaj s svojimi predhodnicami (Academia Philharmonicorum je bila ustanovljena leta 1701, Filharmonična družba 1794 in Slovenska filharmonija 1947) uvršča med najstarejše podobne institucije v Evropi. Orkester Slovenske filharmonije je nenehno rasel, najprej s svojimi domačimi stalnimi dirigenti, potem pa tudi s slavnimi dirigentskimi gosti, kot so Carlos Kleiber, Riccardo Muti, Charles Dutoit in Daniel Harding. Sprva je nastopal v matični dvorani Slovenske filharmonije, od leta 1982 pa pripravlja redne koncerte v kulturnem in kongresnem centru Cankarjev dom, kjer občinstvu ponuja abonmajske cikle z glasbo različnih slogovnih obdobij. Združuje najboljše domače glasbenike, ki so se jim po letu 1990 pridružili številni izstopajoči tuji inštrumentalisti. V zadnjih desetletjih so turneje in gostovanja Orkester Slovenske filharmonije vodili v najprestižnejše dvorane in na odmevne festivale po vsem svetu. Od leta 2019 je Orkester Slovenske filharmonije tudi rezidenčni orkester Festivala Ljubljana.

 

Jonathan Stockhammer je v rojstnem Los Angelesu študiral kompozicijo in dirigiranje. Že kot študent je na več koncertih Losangeleškega filharmoničnega orkestra nadomestil šefa dirigenta Eso-Pekko Salonena in nato postal tudi njegov asistent. Po študiju se je preselil v Nemčijo in navezal tesne stike z več znanimi evropskimi ansambli, kot so Ensemble Modern, Ensemble Resonanz in Collegium Novum iz Züricha.

Dandanes se enako strastno posveča tako klasičnemu kot sodobnemu repertoarju, še posebej rad pa se udejstvuje na opernem področju. Leta 2013 je tako debitiral v Newyorški mestni operi in leta 2016 v Dunajski državni operi. Sodeloval je tudi s Züriško opero, Berlinsko komično opero, Baselskim gledališčem, Flamsko in Frankfurtsko opero, Berlinskim državnim baletom in Novim državnim gledališčem iz Tokia.

Dirigiral je več priznanim orkestrom in ansamblom, kot so Londonski simfonični orkester, Filharmonični orkester iz Osla, Simfonični orkester Severnonemškega radia, Simfonični orkester Frankfurtskega radia, Orkester Češke filharmonije, Orkester Philharmonia, Filharmonični orkester iz Seula in Sydneyjski simfonični orkester, ter gostoval na odmevnih festivalih, med drugim v Salzburgu, Luzernu, Schwetzingenu, Donaueschingenu, na Beneškem bienalu, Dunajskih slavnostnih tednih in festivalu Wien Modern.

Z Ensemble Modern je za zgoščenko z deli Franka Zappe prejel nagrado Echo Klassik, za posnetek koncerta s Chickom Coreo, Garyjem Burtonom in Sydneyjskim simfoničnim orkestrom pa nagrado grammy.

 

Rocío Bazán, rojena v Esteponi, se je s svojim edinstvenim glasom že v otroštvu proslavila v malaških združenjih in festivalih flamenka. Leta 1999 je bila nagrajena na festivalu del Cante de las Minas, leta 2002 pa prejela nagrado Giraldillo, ki jo mladim izvajalcem flamenka podeljuje Seviljski bienale flamenka.

Kot solistka se je predstavila na najpomembnejših prizoriščih in festivalih v Španiji, med drugimi v gledališču de la Maestranza v Sevilli, Kulturnem centru La Térmica v Malagi in Gledališču La Latina v Madridu, na Seviljskem in Malaškem bienalu flamenka ter festivalih v Granadi, Mahónu, Jerezu in Cuevi de Nerji. Sodelovala je tudi na več festivalih flamenka v Bruslju, Toulousu in Parizu ter gostovala v Centru Suzanne Dellal za ples in gledališče v Tel Avivu in Kulturnem centru Kirchner v Buenos Airesu.

Poleg tega pogosto posega po delih Manuela de Falle, njegovo Začarano ljubezen je že izvedla tako z Blutenburško komorno filharmonijo iz Münchna kot s Filharmoničnim orkestrom iz Malage na Festivalu španske glasbe v Cádizu.

 

Dan Zhu se kot eden vodilnih glasbenikov svoje generacije predstavlja tako po Severni Ameriki in Evropi kot Aziji. Sodeluje z orkestri svetovnega kova pod vodstvom dirigentov, kot so Christoph Eschenbach, Zubin Mehta, Krzysztof Penderecki, Jacek Kaspszyk, Uroš Lajovic, Alexander Rahbari, En Shao, Carl St. Clair, Muhai Tang, Ralf Weikert in Long Yu, ter gostuje na festivalih v Salzburgu, Verbierju, Kuhmoju, Marlboru, Marvãu, zvezni deželi Schleswig-Holstein, Ravinii in Spoletu ter na festivalih Ravinia, George Enescu in Pablo Casals v Pradesu.

Med nedavnimi nastopi velja izpostaviti koncerta s Christophom Eschenbachom v Kennedyjevem centru in pekinškem Narodnem središču za uprizarjajoče umetnosti NCPA, poustvaritev celotnega cikla Beethovnovih violinskih in klavirskih sonat s Kun-Woo Paikom ter sodelovanja s priznanim sestavi, med drugimi z Orkestrom Glasbenega maja v Firencah, s Camerato Salzburg, s Filadelfijskim orkestrom, s Simfoničnim orkestrom iz Tokia, s Korejskim komornim orkestrom in Filharmoničnim orkestrom iz Hongkonga.

Udejstvuje se tudi kot komorni glasbenik. Sodeluje s pianisti, kot so Philippe Entremont, Peter Frankl, Richard Goode, Lang Lang in Jean-Yves Thibaudet, ter inštrumentalisti, kot so Joshua Bell, Henri Demarquette, Nobuko Imai, Miša Majski in Paul Meyer. Od leta 2020 redno koncertira tudi z Triom 3D, v katerem igra z violistom Diemutom Poppenom in violončelistom Danjulom Ishizakajem.

 

*** 

Po koncertu vas vabimo na druženje in praznično pogostitev.