Klapski večer

Klapsko petje je del dalmatinske identitete, kulture, zgodovine in tradicije – ter še nikoli ni bilo tako priljubljeno kot zdaj.

Izraz "klapa" naj bi izviral iz severnoitalijanskega slenga "klapa (capulata)", ki pomeni "skupina ljudi". Klape so se sprva oblikovale kot skupine za druženje in zbiranje ljudi, šele sredi 19. stoletja pa so se razvile v pevske zasedbe. Tradicionalno se klapskega petja ni mogoče učiti v formalnih institucijah; prenaša se ustno, iz generacije v generacijo.

Tradicionalno je to a cappella petje, ki ga običajno izvaja štiri do osem pevcev postavljenih v polkrog.

Pevci poskušajo ton in jakost glasu prilagoditi skupini, da ustvarijo brezhibno harmonijo. Vendar cilj ni, da bi končni zvok bil podoben klasični zborovski harmoniji – ta kombinacija neklasičnega, rahlo grlenega in falsetto petja enako pomembnost pripisuje izražanju čustev in predstavljanju glasbene spretnosti. Klape pogosto pojejo o ljubezni, izgubi, naravi, domu in hrepenenju, motivi pesmi pa so najpogosteje povezani z mediteranskim načinom življenja.

Klapsko petje je tudi vključeno na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva od leta 2012, kar dodatno poudarja njegov kulturni pomen in svetovno prepoznavnost.