Gledališki abonma 2018/19

Prizorišče: Avditorij Portorož

Tip predstave: Vpis gledališkega abonmaja

Datum: Abonma vpisujemo do 28.9.2018

Opis

VPIS GLEDALIŠKEGA ABONMAJA
4.6.– 28.9.2018

Abonmajske predstave za sezono 2018/19:

Mestno gledališče ljubljansko: SEDEM LET SKOMIN (The Seven Year Itch, 1952)
Slovensko mladinsko gledališče: ROKOVA MODRINA
SNG Drama Ljubljana: PREKLETI KADILCI
Mestno gledališče Ptuj: ART
Drama SNG Maribor: BOG MASAKRA (Le Dieu de carnage)
Koprodukcija Opere in Drame SNG Maribor: GLORIOUS!

Cena abonmaja je 70 €, za študente in dijake 35 €. 

DARILO: ob nakupu abonmaja do 5. julija 2018 vam bomo podarili brezplačno vstopnico za
38. festival Melodije morja in sonca, ki bo 14. julija 2018 v Amfiteatru Avditorija Portorož.

Nudimo možnost plačila na dva obroka: prvega boste vplačali ob vpisu oziroma najkasneje do 5. julija 2018, drugega pa do 28. septembra 2018.

Program abonmaja je, tako kot minuli dve sezoni, sestavila MgA.Dragica Petrovič, direktorica Avditorija Portorož - Portorose.

Abonmajska knjižica 2018/19


Mestno gledališče ljubljansko
Komedija
George Axelrod: SEDEM LET SKOMIN (The Seven Year Itch, 1952)

Režiser: Primož Ekart.
Igrajo: Sebastian Cavazza, Mojca Funkl / Anja Drnovšek k. g., Ajda Smrekar, Gregor Čušin, Gregor Gruden.
Prevajalka: Valerija Cokan. Dramaturginja: Ira Ratej. Scenograf: Branko Hojnik. Kostumograf: Alan Hranitelj. Avtor glasbenega izbora: Jure Longyka. Koreografka: Katja Hrastar. Avtorica videa: Vesna Krebs. Lektorica: Maja Cerar. Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos.
Premiera: 3. oktober 2013. Predstava traja 1 uro in 35 minut ter nima odmora.

Menda po sedmih letih skupnega življenja, ko smo že dobro utrjeni in utrujeni od vsakodnevne rutine, nastopi trenutek, ko nas zamika, da bi partnerja zapustili ali pa vsaj skočili čez plot. Se noro zaljubili in se predali goreči strasti. Tako se vse bolj dozdeva tudi Richardu (Sebastian Cavazza), postavnemu in čednemu moškemu srednjih let, ki za nekaj dni ostane sam v razgretem stanovanju, saj je njegova soproga Helen (Mojca Funkl) odšla s sinom na počitnice.

Ko s kozarcem viskija v roki med poslušanjem tekme meditira o svojih čarih in o vseh ženskah, ki bi jih lahko imel, ga skoraj ubije litoželezni lonec, ki pade z zgornjega balkona. Sreča v tej nesreči je tudi njena povzročiteljica (Ajda Smrekar): mlada, prikupna in privlačna podeželanka, ki poleti, ko so vsi na počitnicah, skrbi za sosedov vrtiček. Beseda da besedo in nekaj trenutkov zatem se Richard in dekle ob kozarčku penečega vina znajdeta pri njem na zofi. Čeprav sta si zelo simpatična, ne gre vse gladko. Richard obračunava z notranjimi očitki slabe vesti in napadi ljubosumnosti, ker izve, da se njegova žena, medtem ko on »sameva doma«, na večerji zabava s svojim občudovalcem. Dekleta, ki je ravno na prvi stopnički televizijske kariere, pa tudi ne mika zveza z nekom, ki je že poročen in bi bil lahko njen oče ali vsaj starejši brat. Nič ne kaže, da se bo iz tega izcimilo kaj več kakor le prijeten klepet. Pa vendar: po okusni večerji, začinjeni z obilo smeha, oba ugotavljata, da sta drug z drugim lahko tako naravna in sproščena, kot že dolgo nista bila.

Leta 1955 je Billy Wilder po Axelrodovi komediji posnel film z istoimenskim naslovom, uspeh filma pa je Axelroda zalučal med uspešne filmske scenariste. In prav iz tega filma je sloviti prizor, v katerem veter, ki piha skozi rešetke nad podzemno železnico, privzdigne frfotavo krilo dražestne Marilyn Monroe in jo poveliča v pop ikono 20. stoletja. Tedanja neusmiljena cenzura je filmsko različico te romantične komedije oropala sočnosti in žgečkljivosti – zato na koncu ne izvemo, kaj se je v resnici zgodilo. Sta končala med rjuhami ali ne? Na to vprašanje pa bo zagotovo odgovorila naša uprizoritev.

George Axelrod (1922–2003) in Sedem let skomin
George Axelrod se je rodil leta 1922 v New Yorku. Mati je bila filmska zvezdnica, starleta, ki je nastopila v vrsti filmov, imenovanih Sončne komedije, potem pa se je omožila z ruskim Judom Hermanom Axelrodom, ki je študiral na Univerzi Columbia, kjer sta s kolegom pisala univerzitetne predstave in druga besedila, zato je tudi načrtoval kariero v gledališču. George Axelrod se je z mislijo, da bi tudi sam postal pisatelj, začel ukvarjati v internatu v Pensilvaniji. Sprva je pisal razne igre (tudi komedije o seksu) za radio in televizijo ter sodeloval pri več kot 400 radijskih in televizijskih scenarijih. Vse to je bilo sredstvo za preživljanje in učenje obrti, vedno pa si je želel pisati gledališke igre. Tako je 4. julija 1952 dokončal besedilo Sedem let skomin, ki ga je kasneje prodal v Hollywood in »zahteval« Billyja Wilderja – tega je tudi dobil, vendar se je šele po napisani priredbi za filmski scenarij zavedel, da to ne bo zgodba o uspehu; broadwayska uspešnica je bila namreč filmsko skrpucalo.
Večina Axelrodovih izvirnih besedil temelji na resničnih osebah, čeprav večina le ohlapno (tako tudi komedija Sedem let skomin). Njegove komedije na temo spolnosti se sicer vrtijo okrog velike ovire, tj. prepovedanega seksa. Omenjena igra pa je bila zelo smešna in jo še danes igrajo po vsem svetu, saj je prevedena v več jezikov. Seveda se tudi Skomine vrtijo okrog osnovne teme, da se glavni junak zaplete z nekim dekletom, ko njegove žene ni doma. V filmu pa se zaradi cenzure ni mogel zaplesti z dekletom, vendar je imel vseeno slabo vest, zato je bila ta osnovna tema nesmiselna in posledično tudi film. 


Slovensko mladinsko gledališče
Drama
Boštjan Videmšek: ROKOVA MODRINA
Navdihnjeno z življenjem Roka Petroviča
Krstna uprizoritev
Režija: Matjaž Pograjc.
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer, Katarina Stegnar.

Glasba: Silence. Scenografija: Tomaž Štrucl in Sandi Mikluž. Kostumografija: Mateja Benedetti.
Koreografija: Branko Potočan. Ilustracije: Meta Wraber. Animacija: Gregor Balog. Kompozitiranje, mapiranje in programiranje videoslike: Luka Dekleva. Lektorica: Mateja Dermelj. Oblikovanje luči: David Cvelbar. Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič. Oblikovanje maske: Barbara Pavlin. Vodja predstave: Urša Červ. Avtor pesmi, uporabljenih v predstavi, je Rok Petrovič.
V predstavi uporabljamo stroboskop.

Premiera: 9.10.2015. Predstava traja 75 minut in nima odmora.

Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti. Z razlogom. Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok. Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval. Odplaval. Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski učinek umiranja odvečne teže. Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti. In ostal tam spodaj. Doma.

Boštjan Videmšek, Rokova modrina
Rok Petrovič je eden redkih slovenskih mitoloških junakov. In edini, ki je bil – in je tukaj in zdaj – resničen. Kralj Matjaž spi, Kekec je izmišljija tople pisateljske duše, potem pa ne ostane več dosti. Tudi zato je bila Rokova zgodba, do zdaj sicer nikoli zares povedana in raziskana, tako močna identifikacijska točka za vsaj dve generaciji Slovencev, ki s(m)o v smučarsko, politično in družbeno ekstremnih in prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja iskali oprimke v spolzkih in ostrih skalah zgodovinskega previsa.
Rok je bil smučarski šampion, ki je v kultni sezoni 1985/86 s petimi zmagami in največjim številom točk kot prvi Slovenec oziroma Jugoslovan osvojil mali kristalni globus za zmago v skupnem slalomskem seštevku. Vendar – v smučarskem kontekstu – tedaj komaj devetnajstletni Rok ni bil le serijski zmagovalec. Iz tekme v tekmo, iz treninga v trening in iz življenjske izkušnje v življenjsko izkušnjo je sproti, kot malo nor znanstvenik, odkrival novo smučarsko tehniko, se poigraval z opremo in, kot še nihče pred njim, eksperimentiral z različnimi pristopi k treningu.
V smučanje ga je usmerila mama Zdenka, osnovnošolska učiteljica. V vrhunskega smučarja ga je izoblikoval oče Krešo, nekdanji jugoslovanski prvak v potapljanju na vdih in podvodnem ribolovu ter prvi človek tedanje ljubljanske Fakultete za šport. Krešo ni poznal milosti, poznal pa je poštenje in ponižanje. Zdenka je bila poosebljena milost, ki je vedno vedela, kaj Rok … njen Rokič … najbolj potrebuje. Rok je zmagoval in zmagoval in zmagoval. Mlajši od vseh. A v zmagah ni nikoli užival: navdihovalo ga je odkrivanje. Raziskovanje. Vsega, vsakogar, kadarkoli in kjerkoli. Iskal je, se učil, se – tako ali drugače – poglabljal.
Ko je bil na vrhuncu, je zmotil uigrani sistem. Bil je izjema, ki je utrdila pravilo. Kljub temu da ni bil konfliktna osebnost, je mnogim stopil na žulj. Na žulj privilegijev, nedotakljivosti, le za določene posameznike »rezerviranega« zvezdnega prahu. Silili so ga v »uravnilovko«; kot Matejo in pozneje Tino. Hoteli so klasično, upogljivo in ubogljivo osebnost. Po sezoni vseh sezon so zamenjali edinega trenerja, ki je Roka razumel in mu omogočil biti. Ta trenutek je Roka dodobra zaznamoval. Ne le zaradi zamenjave same, temveč tudi zaradi njegove krivde. Odzval se je, kot bi se odzval vsak devetnajstletnik: želel si je še več svobode in si s tem pomagal natakniti okove.

                                                . . .

Ko so drugi tekli, je on plaval.
Ko so drugi telovadili, je on izvajal jogo.
Ko so drugi po treningu zbijali šale, je on bral … ogromno bral.
Ko so drugi hodili po sprejemih, je on obiskoval rokovske koncerte.
Ko so drugi ponavljali vožnjo za vožnjo, je on užival med smučanjem v celcu.
Ko so drugi skakali čez skale, je on utrjeval svoje legendarno ravnotežje s hojo po vrvi.
Ko so se drugim v štartni hišici pod smučarskimi rokavicami potile dlani, je on s pomočjo avtogenega treninga znižal svoji srčni utrip in vnaprej podoživel progo.
Ko so drugi – dobesedno – ostajali na površju, se je on potapljal. 
Ko so drugi nastopali pred javnostjo, se je on umikal v osamo.
Ko so drugi kovali posle, je on koval stihe in ljubil.
Ko so drugi tekmovali, je on raziskoval.
Ko so drugi govorili, je on delal.
Ko je zmagoval, so bili ljubosumni.
Ko se je začel umikati, je številnim odleglo.

                                                       . . .

Prehitro odraščajočemu in v refleksiji sveta, ki ga je obdajal, osamljenemu Roku je javnost skupaj z mediji kradla dušo. Lačna junakov se je napajala z njegovo, tako se je vsaj zdelo, neusahljivo substanco. To ga je trgalo. Tisto, kar je bil, so hoteli spremeniti. Tisto, kar je bil, so mu poskušali ukrasti. Začel je bežati, a nikoli ni nehal raziskovati. Bežal je pred banalnostjo tekmovanj in pritiski javnosti. Bežal je pred onanističnimi in voajerskimi množicami. Bežal je pred absolutnimi odgovori in mnenji. Bežal je pred totalitarnim očetom in lažnimi maliki. Bežal je pred pohlepom in ničem. Bežal je pred pravili in enačaji. Bežal je pred Sistemom. Zatočišče je našel v duhovnosti, v morskih globinah, v zatišju in tišini, v ženskem objemu, v otroškosti, v ašramu, v študiju, v znanosti, v samem sebi. V otroku v sebi. V Rokiču, ki so ga oni zaprli v neprodušno klet srednjeevropske zatohlosti.

Bežal je pred životarjenjem in živel, kot bi zapisal Joseph Conrad, do smrti.                                               . . .

Ko je bila okoli njega trda fizika, se je, nepovratno, zatekel v metafiziko.
Ko je bil odrasel, je bil še vedno otRok.
Ko je odšel, so ostala vprašanja. Čudenje. Praznina. 
Ko je odšel, je dokončno ubežal.    
Danes je tu, z nami. Ne kot mit. Kot Človek!


SNG Drama Ljubljana
Gledališki koncert
Svetlana Makarovič: PREKLETI KADILCI
Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve; idejna zasnova: Tin Grabnar in Brina Klampfer.
Režiser: Tin Grabnar.
Igrajo: Nina Valič, Pia Zemljič, Janez Škof, Aljaž Jovanović.
Avtorja songov: Jani Kovačič, Svetlana Makarovič. Avtor glasbe: Boštjan Gombač.

Dramaturginji: Brina Klampfer, Darja Dominkuš. Scenograf: Dorian Šilec Petek. Kostumografinja: Sara Smrajc Žnidarčič. Lektorica: Tatjana Stanič. Koreografinja: Anja Mejač. Korepetitorica: Ana Erčulj. Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan. Avtor notne transkripcije: Blaž Pucihar.

Premiera: 3. oktober 2013. Predstava traja 2 uri in ima odmor.

Uprizoritev Prekleti kadilci je označena kot gledališki koncert, ker se na eni strani spogleduje s koncertno formo in na drugi ohranja tipično gledališke elemente. Glasba prehaja v gledališke prizore in obratno. Pri tem pa se razmišljanje o kajenju in kadilski problematiki nenehno prepleta z utrinki iz življenja in dela naše prve dame nikotina, Svetlane Makarovič. Svetlana, ta iskrena in brezkompromisna lučenoska, s svojim delom vedno znova zadene v osrčje problemov sodobne družbe. Neizprosno razgalja dvoličnost, zahrbtnost, povzpetništvo in samoljubje. Njena beseda je kot nabrušen nož, oster in precizen tudi takrat, kadar govori o lepem, dobrem, nežnem in o ljubljenem. V kratki satirični knjižici Prekleti kadilci skozi genezo kadilskega rodu obračuna z nasprotniki kajenja. Z bridkim humorjem se prehodi skozi svetovno tobačno zgodovino in tako naslika hudomušen mozaik kadilske problematike. Začne prav ob stvarjenju sveta, se sprehodi mimo ambicioznega Krištofa Kolumba, ki je prinesel tobačno zlo v Evropo, nadaljuje z nikotinsko evforijo dvajsetega stoletja in se ustavi šele pri temnih, zastekljenih kadilnicah našega časa. Ob tem ji uspe z različnih zornih kotov osvetliti vse bolj perečo problematiko nestrpnosti. Nestrpnosti, ki je venomer usmerjena v kakšno družbeno skupino in se nad njo v končni fazi tudi manifestira. Nestrpnost do kadilcev pa lahko v nekem trenutku postane metafora za vsakršno nestrpnost, ki se pojavlja v naši družbi. To je nestrpnost, ki zlahka dobi krila in preraste v sovraštvo. Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali naj ta občutja v družbi zatiramo ali priznavamo. Negativna čustva so ravno tako del našega celostnega psihološkega sveta. Mogoče bi jih bilo veliko bolje prepoznati in izraziti kot pa zatirati? Svetlana Makarovič je v svojem prepričanju neizprosno jasna: »Kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna!« Kako naj se do tega kompleksnega vprašanja opredelimo sami? Tin Grabnar

Naslov Prekleti kadilci lahko interpretiramo na dva načina – kot psovanje kadilcev, ki naj bodo prekleti in »naj že en­krat zginejo tja, od koder so prišli«, ali iz perspektive tiste­ga, ki je zatiran, preganjan in zasmehovan, v našem pri­meru kadilcev, ki se brezupni situaciji lahko samo vdajo. V trenutku, ko kadilci postanejo obešenjaška druščina in se brezupni situaciji zoperstavijo s pretiranim poistovete­njem, se rodi satirični esej Svetlane Makarovič, ki je bil osnovno izhodišče za uprizoritev gledališkega koncerta Prekleti kadilci. Brina Klampfer: Prekleti kadilci (odlomek)


Mestno gledališče Ptuj
Komedija o umetnosti
Yasmina Reza: ART
Režiserka: Nenni Delmestre.
Igrajo: Kristjan Ostanek, Vojko Belšak, Tadej Toš.

Prevajalka: Suzana Koncut Verdellis. Asistentka režiserke in glasbena opremljevalka: Lina Vengoechea.  Dramaturginja: Tatjana Doma. Lektor: Arko. Kostumografka: Irena Sušac. Oblikovalec luči: Zoran Mihanovič.
Premiera: 7. julij 2003. Predstava traja 1 uro in 30 minut ter nima odmora.  

Yasmina Reza (1957, Pariz) je študirala sociologijo in teatrologijo, pri Lecoqu pa se je izšolala za igralko. Svojo kariero je začela kot igralka, nastopala je v različnih gledaliških skupinah in s samostojnimi projekti. Kasneje se je uveljavila s pisanjem scenarijev za film in televizijo (Do noči, Jim Mode ne more pomagati, Se vidiva jutri) in kot avtorica priredb proze za gledališče (Kafka Preobrazba). Napisala je šest iger (Pogovori po pogrebu, Zimsko popotovanje, Jascha, Art, Naključni človek, Tri verzije življenja), za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade, npr. trikrat je dobila nagrado Moliere za najboljšo igro. Mednarodno slavo ji je prinesla igra Art (1994), ki je v istem letu doživela svojo praizvedbo v Parizu.

Trije prijatelji živijo ustaljeno, bolj ali manj uspešno življenje. Njihovo prijateljstvo doživi resno krizo, ko eden izmed njih kupi zelo drago in nekoliko nenavadno umetniško delo. Serge si za zajeten kupček denarja privošči sliko, za katero Marc meni, da je popolnoma navadno sranje, meter šestdeset krat meter dvajset veliko, belo pobarvano platno.
Art je igra o moškem prijateljstvu v tisti točki, ko se začne krhati in razkrivati svojo pravo naravo. Čisto navadni moški brez velikih problemov se pokažejo kot občutljivi, ranljivi, preobremenjeni in nervozni sodobni ljudje, ki si v vsakodnevni naglici prizadevajo urediti življenje, najti svoj mir, oporo in podporo. Namesto tega pa, v sporu, ki ga sproži nakup slike, poglabljajo medsebojne prepade in spore ter izgubljajo drug drugega. 


Drama SNG Maribor
Komedija
Yasmina Reza: BOG MASAKRA (Le Dieu de carnage)
Režiserka: Ajda Valcl.
Igrajo: Ana Urbanc, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek.

Prevajalec:  Aleš Berger. Scenograf: Matej Stupica. Kostumografka: Belinda Radulović. Skladateljica: Polona Janežič. Lektor: Janez Bostič. Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta.

Premiera: 17. november 2017. Predstava traja 1 uro in 20 minut ter nima odmora.  

Dva najstnika sta se na šolskem dvorišču stepla in eden izmed njiju je izgubil zob. Gre za nesrečen incident pri običajnem pobalinskem ravsanju? Ali za primer nevarne mladostniške agresije, ki bi ga bilo treba ostro sankcionirati? Zdi se, da je v urejenem okolju urbanega srednjega sloja, ki mu pripadajo protagonisti Rezine igre, mogoče doseči trezen dogovor, ki bo pomiril sovražnosti in zacelil rane (tudi z ustreznim plačilom novega zoba), fantoma pa zagotovil vzgojno lekcijo. Prav s tem namenom se srečajo starši obeh mulcev. Vsi štirje so dovolj zreli in kultivirani, relativno dobro situirani in varni. Seveda pa ima vsak od njih svoje šibke točke in njihovo razumevanje stvari je mestoma povsem nasprotno … ko se mehanizem spora enkrat sproži, ga ne morejo več zaustaviti. V ostrih in duhovitih dialogih, ki se sučejo skoz vratolomne preobrate in spremenljiva zavezništva (spočetka si nasproti stojijo v parih, a seveda se moška potem povežeta nasproti svojima ženama, onidve pa tudi), bodo izpostavljeni, poveličani in ironizirani najrazličnejši motivi iz njihovega vsakdana, pa tudi njihovi življenjski nazori – in vse postane orožje: domače pecivo in skrb za hišne ljubljenčke, obsedenost s telefonom, navdušenje nad neevropsko umetnostjo, problematični farmacevtski posli, odnos do žensk, odnos do otrok, odnos vojn po svetu … V meščanskem stanovanju se sproži prava vojna, ki pa jo vseskozi bijejo z orožjem komedije.

Črnohumorni potencial teksta, gradacije odnosov je režiserka Ajda Valcl izkoristila do zadnjega odtenka. Izvrstna igralska ekipa je v totalni sinergiji, hkrati pa se prelevijo v silovite antagoniste, njihova transformacija predstavlja osrednji suspenz. Konflikti jih naredijo kruto iskrene. Melita Forstnerič Hajnšek: Konflikti – intimni in planetarni. Večer, 24.11. 2017 

Sodobna francoska komediografinja Yasmina Reza je avtorica najuspešnejših komedij našega časa. Pogosto jo primerjajo z velikim Molièrom, saj so njene komedije izoblikovane z izjemno metjejsko bravuroznostjo in vzbujajo salve smeha, pri tem pa vselej izkazujejo resen in izostren premislek o sodobnem svetu.


Koprodukcija Opere in Drame SNG Maribor
Glasbena komedija
Peter Quilter: GLORIOUS!
Resnična zgodba Florence Foster Jenkins, najslabše pevke na svetu
Režiser: Krešimir Dolenčić.
Igrajo:Nataša Matjašec Rošker, Žan Koprivnik, Alojz Svete, Milada Kalezić, Tim Ribič, Irena Mihelič.

Scenograf: Marko Japelj. Kostumograf: Leo Kulaš. Odrski gib: Tanja Baronik. Dramaturg: Benjamin Virc. Lektor: Janez Bostič. Asistent režije: Tim Ribič. Korepetitorja: Olga Pečeny, Simon Krečič. Improvizacija na klavirju: Robert Mraček.
Premiera: 11. november 2016. Predstava traja 1 uro in 20 minut ter nima odmora.  

Svetovno uspešna glasbena komedija Glorious!, ki je nastala po sodobnem besedilu britanskega dramatika Petra Quilterja (2005), temelji na resnični zgodbi najverjetneje najslabše sopranistke vseh časov, Florence Foster Jenkins (1868–1944). Florence je vse življenje sanjala o tem, da bi postala operna pevka, čeprav ni imela izrazitega glasbenega talenta niti ustreznega pevskega »pedigreja«. Njena življenjska želja se je izpolnila šele po smrti očeta, ki ji je z dediščino omogočil snemanja in izdajo enkratnih in neponovljivih »interpretacij« nekaterih najbolj znanih sopranskih arij, med drugim arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali in arijo Adele iz Straussove operete Netopir. Omenjeni posnetki že več desetletij izvabljajo huronski smeh iz še tako zateglih trebušnih prepon. Jenkinsova je bila namreč brez občutka za ritem in intonacijo, a je to ni ustavilo na poti do »uspešne« solistične kariere – bila je edina »pevka« brez posluha in tehnike, ki ji je uspelo do zadnjega sedeža razprodati slovito newyorško koncertno dvorano Carnegie Hall, v kateri še danes živi zanimanje poslušalcev o njenem poznem debiju. Florence je po stoječih ovacijah navdušene publike naposled postala svetovni glasbeni fenomen, s kritiki pa je, docela prepričana v svoj talent, samozavestno obračunala takole: »Ljudje lahko govorijo, da ne znam peti, nihče pa ne more reči, da nisem pela.«

Odštekana glasbena komedija, ki proizvaja »salve smeha in na tone sproščenega vzdušja«.

Britanski dramatik Peter Quilter se je rodil v Colchestru. Po študiju na Univerzi v Leedsu, ki ga je zaključil z odliko, je začel svojo kariero kot televizijski komentator in voditelj na BBC. Kmalu je postal znan televizijski obraz z otroško oddajo Playdays (Dnevi za igro), prav tako se je preizkusil kot igralec v številnih televizijskih serijah. Svoje mojstrstvo za komični odrski žanr je prvič preizkusil z ustvarjanjem komedije Respecting Your Piers za izključno žensko zasedbo, tej pa sledila glasbena adaptacija kratke zgodbe The Canterville Ghost (Duh iz Cantervilla) Oscarja Wilda, ki je z igralcem Ronom Moodyjem doživela velik uspeh na številnih gostovanjih po Veliki Britaniji. Leta 1999 se je dokončno uveljavil v svetu glasbenega gledališča z debijem in s praizvedbo komičnega muzikala Boyband na znamenitem londonskem West Endu. Muzikal je dosegel viden mednarodni uspeh z gostovanji v Južni Ameriki, na Danskem, Poljskem, Nizozemskem, v Slovaški, Estoniji in nazadnje celo v Tokiu. Še večjo pozornost mednarodne javnosti je osvojila glasbena drama End of the Rainbow (Na koncu mavrice) o poslednjih mesecih pevske dive Judy Garland, ki je bila prvič uprizorjena leta 2005 v znameniti Operi v Sydneyju, že naslednje leto pa je osvojila srca publike in prejela veliko nagrado na Edinburškem festivalu. Predstava je prejela kar štiri nominacije za nagrado Laurenca Olivierja, in sicer za najboljšo igralko, za najboljšo stransko vlogo, najboljšo zvočno podobo in najboljšo gledališko dramo. Svoj naslednji veliki hit je Quilter ustvaril s komedijo Glorious! o znameniti in samooklicani ameriški koloraturni sopranistki in operni kraljici »drseče glasbene lestvice« Florence Foster Jenkins, ki je bila prvič izvedena leta 2005 v Birminghamskem repertoarnem gledališču, že novembra istega leta pa so komedijo uprizorili v gledališču Duchess na West Endu. Komedija je bila prav tako nominirana za nagrado Laurenca Olivierja (za najboljšo komedijo), doslej pa je bila uprizorjena v več kot 20 državah po vsem svetu, med drugim v ZDA (na znamenitem Broadwayu), na Finskem, v Braziliji, Španiji, na Poljskem, Slovaškem, v Venezueli, Avstriji, Srbiji, Latviji in Rusiji. Predstavo, ki je doživela več kot 2.000 ponovitev, si je ogledalo več kot milijon obiskovalcev.

Režiser in gledališki ustvarjalec Krešimir Dolenčić se je rodil leta 1962 v Zagrebu, kjer je po končani Srednji glasbeni šoli »Pavao Markovac« (na oddelku za klavir) in Klasični gimnaziji leta 1988 tudi diplomiral na Akademiji dramske umetnosti. Režiral je v številnih hrvaških gledališčih (HNK v Zagrebu, Splitu in Reki, gledališče Gavella, &TD, Zagrebačko kazalište mladih, Komedija idr.) ter na različnih festivalih, kot so Dubrovniški poletni festival, festival Splitsko poletje ter Reške poletne noči. Do sedaj je režiral več kot štirideset dramskih predstav na besedila različnih avtorjev od Machiavellija, Držića, Shakespeara, Molièra, Gogolja, Verna, Wilda pa vse do Iljfa in Petrova, Giradouxa, Brechta ter sodobnih avtorjev (H. Pinter, A. Tonković Dolenčić, I. Vidić …). Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je predaval gledališko igro študentom petja in diplomantom Rice University v Houstonu ter na londonskem Trinity College of Music. Do sedaj se je podpisal pod režijo več kot štiridesetih opernih predstav na hrvaških, slovenskih, angleških, ameriških in kitajskih opernih odrih. V Šanghaju in Pekingu je režiral Verdijevo Aido, pri kateri je sodelovalo več kot 2800 izvajalcev. Za svoje umetniško delo je tako na Hrvaškem kot v tujini prejel več kot trideset nagrad (Judita, Zlatni smijeh, Priznanja Gavellinih večeri, Marul, Naj, naj festival …), prav tako je prejemnik nagrade Denis de Rougemont za najboljšega mladega umetnika, ki ga podeljuje Združenje evropskih gledaliških festivalov, večkratni nagrajenec Hrvaškega društva dramskih umetnikov ter dobitnik prestižne nagrade Tito Strozzi. Prejel je tudi dve odlikovanji Republike Hrvaške. Poleg gledališke in operne režije piše scenarije za različne manifestacije, proslave, športne prireditve in koncerte. Kot docent predava na zagrebški Akademiji dramske umetnosti. 


 


ISCRIZIONE DELL'ABBONAMENTO TEATRALE
2018/19
4.6.– 28.9.2018

Teatro di Ptuj: ART
Teatro Nazionale Sloveno Drama di Maribor: IL DIO DELLA CARNEFICINA
Coproduzione dell'Opera e del Teatro Nazionale Sloveno Drama di Maribor: GLORIOUS!
Teatro municipale di Lubiana: QUANDO LA MOGLIE È IN VACANZA
Teatro Nazionale Sloveno Drama di Lubiana: MALEDETTI FUMATORI
Teatro Mladinsko: IL BLU PROFONDO DI ROK

Il prezzo dell'abbonamento è di 70 €, per gli studenti e gli alunni 35 €.

REGALO: acquistando l'abbonamento entro il 5 luglio 2018 riceverete in regalo un biglietto gratuito per il 38° Festival Melodie del mare e del sole, che si svolgerà il 14 luglio 2018 all’Anfiteatro dell'Avditorij Portorose.

Offriamo la possibilità di pagamento in due rate: la prima all'iscrizione, ovvero entro e non oltre il 5 luglio 2018, la seconda entro il 28 settembre 2018.

È responsabile del programma dell’abbonamento anche quest’anno, come nei due anni precedenti, la direttrice dell’Avditorij Portorose, MgA. Dragica Petrovič.

Abonmajska knjižica 2018/19


Teatro di Ptuj
Commedia
Yasmina Reza: ART

Regia: Nenni Delmestre.

Con: Kristjan Ostanek, Vojko Belšak, Tadej Toš.
Prima: 7 luglio 2003. Durata: 1 ora e 30 minuti (senza intervallo).

Art è una commedia sull’amicizia tra uomini, proprio nel punto in cui comincia a sgretolarsi e a dimostrare la sua vera natura. Uomini del tutto normali e senza grossi problemi, si dimostrano sensibili, vulnerabili, oppressi e nervosi, che nella fretta quotidiana cercano di sistemarsi la vita, di trovare pace, sostengo e supporto. L’acquisto di un quadro porterà allo scontro e ad approfondire il divario e la lontananza tra di essi.

Yasmina Reza (1957, Parigi) ha studiato sociologia e discipline dello spettacolo, si è formata come attrice sotto la guida di Lecoq. Ha iniziato la sua carriera da attrice collaborando a diverse rappresentazioni teatrali collettive e con progetti indipendenti. Successivamente si è fatta conoscere scrivendo sceneggiature per il cinema e la televisione (Jusqu’à la nuit, À demain) e come autrice di rifacimenti di pièce teatrali (Kafka Metamorphosis). Ha scritto sei drammaturgie (Conversazione dopo un funerale, La traversata d’inverno, Jascha, Art, L’uomo del destino, Tre variazioni della vita); le sue opere hanno ricevuto numerosi riconoscimenti, ad esempio è stata premiata tre volte con il Premio Moliere per la miglior opera teatrale. Il successo internazionale è arrivato con l'opera Art (1994), che lo stesso anno è stata messa in scena a Parigi.


Teatro Nazionale Sloveno Drama di Maribor
Commedia
Yasmina Reza: IL DIO DELLA CARNEFICINA

Regia: Ajda Valcl.
Con: Ana Urbanc, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek.

Prima: 17 novembre 2017. Durata: 1 ora e 20 minuti (senza intervallo).

Due adolescenti sono venuti alle mani nel cortile scolastico e uno di loro ha perso un dente. Si tratta di uno sventurato incidente in un’ordinaria rissa tra monelli? O invece di una pericolosa aggressione giovanile che dovrebbe essere sanzionata severamente? Sembra che nell’ambiente ordinato della classe media cittadina, a cui appartengono i protagonisti dell’opera di Reza, sia possibile trovare un accordo che placherà l’odio e rimarginerà le ferite (anche con una somma adeguata per un dente nuovo), ai ragazzi invece servirà da lezione educativa. Proprio a questo scopo i genitori dei due ragazzi si incontrano. Tutti e quattro sono abbastanza maturi e colti, relativamente ben situati e al sicuro. Ovviamente, ciascuno ha i suoi punti deboli e il loro modo di percepire le cose è completamente diverso... quando il meccanismo dello scontro viene innescato, non è più possibile fermarlo.

La commediografa francese contemporanea Yasmina Reza è autrice di alcune tra le commedie di maggior successo del nostro tempo. Spesso viene paragonata al grande Molière, non a caso le sue commedie sono formate con un’artigianale bravura e destano raffiche di risate, allo stesso tempo servono per riflettere in modo serio e tagliente del mondo contemporaneo.

Il potenziale da umorismo nero del testo e i gradi di affinità nei rapporti, sono stati sfruttati dalla regista Ajda Valcl fino all'ultima sfumatura. L'eccezionale equipe di attori dimostra una totale sinergia, allo stesso tempo si trasformano in violenti antagonisti, la loro trasformazione rappresenta la centralità della suspense. I conflitti li rendono crudelmente sinceri. Melita Forstnerič Hajnšek: Večer, 24 novembre 2017


Coproduzione Opera e Teatro Nazionale Sloveno Drama Maribor
Commedia musicale
Peter Quilter: GLORIOUS!
La vera storia di Florence Foster Jenkins, la peggior cantante al mondo

Regia: Krešimir Dolenčić.
Con: Nataša Matjašec Rošker, Žan Koprivnik, Alojz Svete, Milada Kalezić, Tim Ribič, Irena Mihelič.

Prima: 11 novembre 2016. Durata: 1 ora e 20 minuti (senza intervallo).  


Glorious!, commedia musicale di successo internazionale scritta dal drammaturgo britannico Peter Quilter (2005), racconta la vera storia di Florence Foster Jenkins (1868–1944), considerata la peggior soprano di sempre.
Florence sognava per tutta la vita di diventare una cantante lirica, sebbene non avesse mai avuto un grande talento, né un senso musicale. Il suo desiderio si realizzò solo alla morte del padre, infatti l'eredità che le lasciò, le permise la registrazione e la pubblicazione di “interpretazioni” uniche e irripetibili di alcune tra le più famose arie per soprano. Queste registrazioni provocano da decenni fragorose risate, infatti la Jenkins non aveva alcun senso per il ritmo e l'intonazione; ciò però non l’ha mai fermata lungo la strada verso la sua felice carriera da solista – è stata l’unica “cantante” stonata e senza tecnica che è riuscita a vendere tutti i biglietti della famosa Carnegie Hall. Florence divenne un fenomeno musicale a livello internazionale dopo le ovazioni del pubblico; convinta del suo talento liquidava i critici con la frase: "La gente può anche dire che non so cantare, ma nessuno potrà mai dire che non ho cantato".

Commedia musicale divertente che produce “raffiche di risate e tonnellate di atmosfera rilassata”.

Il drammaturgo britannico Peter Quilter ha iniziato la sua carriera come commentatore e presentatore televisivo alla BBC. La prima commedia in cui ha dimostrato il suo talento per il genere teatrale comico è stata Respecting Your Piers, una pièce tutta al femminile, seguita da un adattamento musicale di The Canterville Ghost di Oscar Wilde e portata in tour in Gran Bretagna con grande successo da Ron Moody. Nel 1999 Quilter fece il suo debutto al West End di Londra con il musical Boyband. Lo spettacolo ebbe grande successo, ma il primo vero successo internazionale arriva con End of The Rainbow sugli ultimi anni di vita dell’attrice Judy Garland. Nel 2005 un altro successo è raggiunto con la commedia Glorious!, che racconta le vicende della peggior soprano di sempre, l’americana Florence Foster Jenkins, e con cui ha debuttato nel 2005 al teatro di Birmingham e nel novembre dello stesso anno anche al Duchess Theatre del West End. L’opera è stata nominata come miglior commedia per il Laurence Olivier Award, finora è stata rappresentata in oltre 20 paesi, tra cui USA (a Broadway), Finlandia, Spania, Polonia, Repubblica Slovacca, Venezuela, Austria, Serbia, Lettonia e Russia. La commedia è stata replicata oltre 2000 volte ed è stata vista da oltre un milione di spettatori.

Il regista e l’artista teatrale Krešimir Dolenčić è nato a Zagabria nel 1962. Per il suo lavoro artistico ha ricevuto oltre trenta premi sia in Croazia che all’estero (Judita, Zlati smijeh, Festival Gavellini večeri, Marul, Naj, naj festival…), è stato insignito anche del Premio Denis de Rougemont assegnato dall’Unione dei Teatri d’Europa come miglior giovane artista, nonché premiato diverse volte dall’Associazione croata degli artisti drammatici e vincitore del prestigioso premio Tito Strozzi. È stato insignito anche di due onorificenze della Repubblica di Croazia. Oltre alla regia di opere teatrali e liriche, scrive anche sceneggiature per diverse manifestazioni, celebrazioni, eventi sportivi e concerti. Insegna spettacolo all’Accademia di arte drammatica di Zagabria al corso di laurea di primo livello e al secondo anno della laurea magistrale.


Teatro municipale di Lubiana
Commedia
George Axelrod: QUANDO LA MOGLIE È IN VACANZA

Regia: Primož Ekart
Con: Sebastian Cavazza, Mojca Funkl/Anja Drnovšek c.o., Ajda Smrekar, Gregor Čušin, Gregor Gruden.

Prima: 3 ottobre 2013. Durata: 1 ora e 35 minuti (senza intervallo).


A quanto pare, dopo sette anni di vita comune, quando si diventa stanchi della solita routine quotidiana, arriva la tentazione di lasciare il partner e di approfittare della situazione per tradirlo. Di innamorarsi follemente e di lasciarsi alla passione. Così sembra anche a Richard (Sebastian Cavazza), uomo di mezz’età bello e attraente, che rimane solo per qualche giorno nel suo caldo appartamento, poiché la moglie Helen (Mojca Funkl) e il figlio sono andati in vacanza. Mentre ascolta le partite, con un bicchiere di whiskey in mano, pensando al suo fascino e a tutte le donne che vorrebbe avere, viene quasi ucciso da una pentola di ghisa che cade dal balcone di sopra. Ma non tutto il male viene per nuocere, infatti la bella e giovane vicina (Ajda Smrekar) che si prende cura dell’appartamento dei vicini mentre sono tutti in vacanza, attira l’interesse di Richard. Parola dopo parola si ritrovano davanti a un bicchiere di champagne e sul divano dell’uomo.

Nel 1955 esce l’adattamento cinematografico della commedia per la regia di Billy Wilder, che ha consacrato il successo di Axelrod tra i più famosi sceneggiatori per film. La scena più famosa di sempre di questo film, è quella in cui uno spostamento d’aria attraverso una griglia di areazione mentre passa la metropolitana, solleva la gonna svolazzante di Marilyn Monroe, rendendola un’icona della cultura pop del XX secolo.

George Axelrod è nato nel 1922 a New York. L’idea di diventare scrittore gli era venuta già quando si trovava in collegio in Pennsylvania. Dapprima ha scritto diverse opere (anche commedie sul sesso) per la radio e la televisione e ha collaborato a oltre 400 radiodrammi e programmi televisivi. Tutto questo era un mezzo di sussistenza per imparare l’arte, ma da sempre il suo sogno era quello di scrivere opere teatrali. Così il 4 luglio 1952 ha finito di scrivere il testo di The Seven Year Itch (Quando la moglie è in vacanza), che successivamente è stato venduto a Hollywood pretendendo Billy Wilder – è riuscito a farlo collaborare, ma solo dopo l’adattamento del copione per il cinema, si è reso conto che non avrebbe avuto successo; il successo a Broadway si era rivelato un fiasco al cinema. 


Teatro Sloveno Nazionale Drama Lubiana
Concerto teatrale
Svetlana Makarovič: MALEDETTI FUMATORI

Gli autori dell’adattamento sono gli ideatori dello spettacolo; idea: Tin Grabnar e Brina Klampfer.
Regia: Tin Grabnar.
Con: Nina Valič, Pia Zemljič, Janez Škof, Aljaž Jovanović.
Autori delle canzoni: Jani Kovačič, Svetlana Makarovič. Autore della musica: Boštjan Gombač.

Prima: 6 aprile 2018. Durata: 2 ore (con intervallo)


Lo spettacolo Maledetti fumatori è definito concerto teatrale, perché da un lato assume la forma del concerto, dall’altro invece, mantiene elementi tipici del teatro. La musica sfuma nelle scene teatrali e viceversa. A questo, le riflessioni sul tabagismo e sulla problematica dei fumatori, si intrecciano costantemente con le impressioni dalla vita e dalle opere della diva della nicotina, Svetlana Makarovič. Svetlana, sincera e senza compromessi, con la sua opera colpisce di nuovo al centro dei problemi della società contemporanea. Smaschera senza perdono l’ipocrisia, la falsità, l’arrivismo e l’egoismo. La sua parola è come un coltello affilato, tagliente e preciso, anche quando parla di bellezza, bontà, delicatezza e amore.

Il titolo Maledetti fumatori si può interpretare in due modi – come una volgarità rivolta ai fumatori, che siano maledetti e “che spariscano una volta per tutte da dove sono venuti”, o dalla prospettiva di chi è oppresso, perseguitato e deriso, in questo caso i fumatori, che possono solo arrendersi alla loro situazione senza speranza. Nel momento in cui i fumatori diventano un macabro gruppo e affrontano con un’identificazione esagerata la loro situazione disperata, nasce lo studio satirico di Svetlana Makarovič, che è stato il punto di partenza per la messa in scena dello spettacolo teatrale Maledetti fumatoriBrina Klampfer: Maledetti fumatori (estratto)


Teatro Mladinsko
Dramma
Boštjan Videmšek: IL BLU PROFONDO DI ROK
Ispirato alla vita di Rok Petrovič

Primo allestimento

Regia: Matjaž Pograjc.
Con: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer, Katarina Stegnar.
L’autore delle canzoni usate nello spettacolo è Rok Petrovič.Nello spettacolo viene usato lo stroboscopio.

Prima: 9 ottobre 2015. Durata: 75 minuti (senza intervallo).

Rok Petrovič è stato – ed è ancora – l’unico vincitore seriale nella storia dello sci alpino maschile sloveno. Nella stagione 1985/86, all’apice dell’euforia sciistica, con cinque gare vinte ha ottenuto il punteggio più alto e si è lasciato alle spalle sia Ingemar Stenmark che Bojan Križaj. Perché non ha mai fatto gioco di squadra e perché non rientrava nella logica ideologica e di mercato del pareggiamento finanziario, perché giocava e sciava e viveva e pensava totalmente in modo suo e perché lo sport per lui era molto più che una competizione in cui si vestono i colori nazionali (al limite di una funzione politica) e lo vedeva come una crescita personale, spiccava così fortemente che a volte non si faceva notare. Con un motivo. Sciava così come si scia oggi. Ma con un’attrezzatura antiquata. Cercava una linea ideale e scopriva un arco laterale ben evidenziato. Si muoveva così con delicatezza, come era affilato il suo pensiero. Vinceva, perché non aveva paura della sconfitta. Perché si arrampicava sugli strapiombi del concetto campanilistico-demolitore. Senza protezione. Solo. Quando gli altri parlavano, Rok stava in silenzio. Il suo silenzio era espressivo. Leggeva i classici della filosofia tedesca e ha ritrovato sé stesso negli scritti del buddhismo. Quando gli altri correvano, lui nuotava. Nuotava al largo. Dapprima, molto giovane, nella scienza. Nella fisica e nella metafisica, che le ha conosciute benissimo, tanto da dare un senso all’alchimia. Successivamente nelle profondità del mare. In un’altra, ma non del tutto nuova, dimensione. Nella pace del battito rallentato e nella liberazione dalle aspettative; nella separazione dall’ego. Dove la nostalgia è solo un effetto secondario della morte del peso superfluo. Per un po’ ha cacciato. Dopo si è lasciato prendere. Ed è rimasto lì sotto. A casa.

“È lusinghiero vedere che lo spettacolo ha portato a teatro una massa di pubblico che usualmente non lo frequenta. E questo in un teatro di qualità. Il teatro fisico di Pograjc sembra [] fatto apposta per la messa in scena di queste tematiche. La forza infatti sta tutta nell’estetica dei movimenti sul palco – simulazione di sci, yoga, ginnastica artistica e soprattutto nella rappresentazione dei movimenti sott’acqua con una corda da scalata, invece che nel testo e nella sua interpretazione, che non può staccarsi da un gusto melodrammatico. Non solo posa e spettacolo, ma per il teatro fisico e per lo stesso Petrovič, si tratta di una comune filosofia del superamento dei limiti fisici, della ricerca di perfezione nel movimento per raggiungere un certo effetto. Lo spettacolo è reso dinamico dalle costruzioni multifunzionali che ruotano e si spostano, che incorniciano le scene o che vengono paragonate per associazione alle ruote dell’industria dello spettacolo, ecc.”
(Pia Brezavšček, Dnevnik, 23 ottobre 2015)


Traduzioni in lingua italiana: Lara Sorgo.

 

Galerija